Časovne razbremenitve v tedenskem obsegu

V izvedenski praksi¹ se glede na 63., 64. in 82. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pri oceni preostale delovne zmožnosti zavarovancev časovna razbremenitev praviloma opredeljuje kot delo s krajšim delovnim časom od polnega v dnevnem in tedenskem obsegu, najpogosteje 4 ure dnevno, 20 ur tedensko oziroma 6 ur dnevno, 30 ur tedensko. Takšna opredelitev je ustrezna v primerih, ko je zmanjšana delazmožnost posledica splošno zmanjšane telesne ali psihofizične vzdržljivosti, kronične bolečine, zmanjšane funkcionalne zmogljivosti ali potrebe po dnevni razbremenitvi. 

V posameznih primerih pa stanje, ki vpliva na preostalo delovno zmožnost, ne zahteva nujno enakomerne dnevne časovne razbremenitve, temveč časovno prilagoditev na tedenski ravni. To velja zlasti pri zavarovancih, pri katerih so potrebni redni, časovno obremenjujoči in zdravstveno nujni postopki zdravljenja oziroma spremljanja, kot so na primer:
- dializno zdravljenje,
- drugi primerljivi terapevtski postopki.

V takih primerih se lahko v izvedenskem mnenju časovna razbremenitev opredeli kot delo s krajšim delovnim časom od polnega v tedenskem obsegu, na primer 20 ur tedensko ali 25 ur tedensko ali 30 ur tedensko ali 35 ur tedensko, kadar je takšna opredelitev glede na zdravstveno stanje, način zdravljenja in realno potrebo po odsotnosti zaradi zdravljenja strokovno utemeljena.

Pri občasnih, periodičnih ali cikličnih oblikah zdravljenja je treba upoštevati dejansko pogostost in trajanje postopkov, zato same po sebi praviloma ne utemeljujejo trajne razporeditve delovnega časa le na tedenski ravni. Takšna opredelitev ne pomeni proste organizacije delovnega časa po izbiri zavarovanca ali delodajalca in tudi ne administrativne prilagoditve zaradi organizacije dela, temveč strokovno ugotovljeno preostalo delovno zmožnost v tedenskem obsegu, ki mora biti posledica zdravstveno utemeljenih omejitev. Pri tem mora biti iz izvedenskega mnenja razvidno, ali je razlog za tedensko opredelitev predvsem zmanjšana splošna zmogljivost, potreba po regeneraciji, redno zdravljenje, pogoste kontrole oziroma terapije ali kombinacija navedenega.

V obrazložitvi izvedenskega mnenja mora biti v teh primerih posebej navedeno, zakaj dnevna in tedenska opredelitev krajšega delovnega časa od polnega ni najprimernejša in zakaj je glede na zdravstveno stanje zavarovanca primernejša opredelitev v tedenskem obsegu.

Samo tedenska opredelitev krajšega delovnega časa se uporabi izjemoma, kadar je to glede na stanje (npr. naravo bolezni, potek zdravljenja ali redne terapevtske postopke) strokovno bolj ustrezno kot enakomerna dnevna in tedenska časovna razbremenitev.

Viri: 63., 64. in 82. člen ZPIZ-2 Strokovni kolegij Sektorja za izvedenstvo 3. 9. 2026

1 Navodilo: Izreki izvedenskih mnenj, št. 0071-9/2014 (02200) z dne 4. 11. 2014.